Zgodovina kampiranja

Čeprav začetki kampiranja segajo v 19. stoletje, je kot poseben način preživljanja prostega časa postalo popularno v 20. stoletju. Danes ocenjujejo, da okoli 30 milijonov gostov iz srednje Evrope stalno ali občasno prebiva v kampih.

Kampiranje se razume kot odhod v naravo , povezan z rekreacijo, ukvarjanjem s športom in bolj ali manj udobno namestitvijo pod milim nebom. Modernega človeka vrača v stik z izvirno naravo, od katere se je odtujil z razvojem urbane in tehnološke civilizacije.

V Istri, pa tudi na vsem Hrvaškem pojem kampiranja v glavnem povezujejo z morjem in letovanjem na jadranski obali. Od sredine 20. stoletja pa do danes je vzdolž istrske obale nastalo več kot 50 kampov, predvsem v borovih in hrastovih gozdičkih, nasadih oljk, na ugodnih tleh, kjer ni skalovja.

Najprej so bili maloštevilni ter minimalno urejeni in so goste iz srednje Evrope – večinoma naturiste — privlačili zaradi ustvarjene podobe naravne oaze in nedotaknjene divjine. Kampiranje je bilo slabše organizirano in s skromnejšo ponudbo. To je bil pravi raj za pustolovce, ki jih je severozahodna Istra osvajala s svojo očarljivostjo, naravnimi lepotami in ljubeznivostjo ljudi, tako da so jo mnogi gostje še velikokrat ponovno izbrali za svoje poletno destinacijo.