Pisne sledi o
umaški župniji segajo v leto 929, čeprav natančno leto njene ustanovitve ni znano. Zgodovino župnije so zaznamovale spremembe v cerkvenih pristojnostih: od tržaške škofije preko novigrajske škofije do današnje pripadnosti poreški in puljski škofiji (od leta 1977).
Stara župnijska cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju in sv. Peregrinu, diakonu in mučeniku, je bila prvič omenjena v 14. stoletju. Zaradi poškodb med nevihto leta 1651 je bila cerkev porušena, na istem mestu pa je bila zgrajena nova, večja cerkev, ki je prvi primer novopaladijevskega tipa arhitekture v Istri. Zasnoval jo je Filippo Dongetti, gradnja pa je bila končana leta 1757. Nova cerkev je bila posvečena leta 1760, čeprav pročelje ni bilo dokončano, nedokončano pa je ostalo vse do danes. Cerkev skupaj z ločenim zvonikom beneškega sloga iz 15. stoletja tvori celoto, ki dominira na umaškem Trgu slobode.
Zanimiva notranjost cerkve
Cerkev je enoladijska in vključuje šest kapelic z baročnimi marmornimi oltarji iz časa gradnje, razen oltarja v svetišču, ki sega v leto 1994. Glavni oltar pritegne pozornost s kamnitimi kipi sv. Peregrina, zavetnika župnije, in sv. Niceforja, ki sta delo kiparja Antonia Bosa.
Od inventarja izstopajo orgle F. Dazzija iz leta 1776 (tretje najstarejše v Istri), renesančni leseni relief Pietà (prenesen iz porušene cerkve Žalostne Matere božje), plošča z reliefi in slikami Kristusovega krsta in Vstalega Kristusa ter tri freske na stropu glavne ladje, za katere se domneva, da jih je izdelal Giuseppe Bernardino Bissoni v drugi polovici 18. stoletja.
Obiščite umaško župnijsko cerkev ter si oglejte njeno duhovno in kulturno dediščino, ki živi skozi stoletja vse do danes.