Geografski položaj severozahodne Istre je v veliki meri določil zgodovinska in gospodarska dogajanja na tem delu polotoka in oblikoval življenje prebivalcev.
Zeleno in modro območje Umaga in Novigrada, kjer skorajda ni industrije, še danes živi v sožitju z
naravo, ritmom, ki ga narekujejo dve reki in morsko prostranstvo. Reke kot stalni izvir navdiha in novih idej ter morje kot del velikega Sredozemlja in modrega prostranstva, iz katerega se je rodila odprtost in svetovljanski duh prebivalcev.
Naravne meje severozahodne Istre
Naravne meje tega območja so s treh strani vodne:
iz južne strani jo omejuje reka Mirna, najdaljša reka v Istri
iz severne pa Dragonja, ki je istočasno tudi meja s sosednjo Slovenijo
Na zahodni strani je tretja vodna pregrada - Jadransko morje
Vsaka izmed njih je pustila svoj pečat s prispevkom k skupni identiteti in običajem regije.
Reka Mirna: najdaljša reka v Istri
Po reki Mirni se je nekdaj plulo daleč v notranjost Istre. Danes čeznjo vodi nekoliko mostov, privlači pa sladkovodne ribiče in je zaradi svoje mirne narave vse bolj zanimiva izletnikom in športnikom. Iz podzemnih izvirov, ki napajajo reko, se številna gospodinjstva oskrbujejo s pitno vodo.
Mirna je ustvarila tudi prave ekosisteme. Na območju njenega izliva v Jadransko morje pri Novigradu domuje več kot 200 vrst ptic, polovica vseh znanih vrst v Evropi, na njenih naplavinah pa je zrasel razkošen
Motovunski gozd, redek naravni dragulj v vsem Sredozemlju.
Na Dragonji in njenih pritokih je bilo nekoč mnogo starinskih mlinov, ki jih je gnala moč vode.
Ne nazadnje je tudi pečat modrega Sredozemlja opazen na vsakem koraku, v rastlinju sredozemskega tipa in tudi s posebno povezanostjo, ki jo ta predel goji z vzgojo oljk in vinske trte.