Med zaščitenimi kulturnimi dobrinami občine
Brtonigla ima posebno mesto
trdnjava sv. Jurija ali Santi Quaranta, ki stoji nad dolino reke Mirne pri Novi vasi. Notranji zid deli trdnjavo na severni in južni del, še danes pa so vidni njen
trapezoidni tloris in dobro ohranjeni braniki. Na severni ploščadi je nekoč bilo jedro srednjeveškega mesta, danes pa je tu arheološko najdišče s propadajočo cerkvico sv. Jurija.
Strateški položaj trdnjave
Trdnjava sv. Jurija je zgrajena na strateškem položaju nad ustjem in pristaniščem na reki Mirni. Možno je, da so na tem mestu obstajali že prazgodovinska utrdba in antično naselje, nato pa poznoantični in srednjeveški kastrum. V pristanišče Pišine na reki Mirni je po nekaterih virih do leta 1906 prihajalo blago, nato pa je bilo pristanišče zatrpano z muljem. Na enem od stolpov trdnjave se je prižigal ogenj, da bi usmerjal pomorce v varno smer proti pristanišču.
Lastniki trdnjave
Zabeleženo je, da je trdnjava do leta 992 bila last Alderusa de Castra S. Giorgii, znano pa je tudi, da je bila leta 1230 v lasti Vidotta in Flabiana.
Oglejski patriarh je leta 1260 odkupil tri četrtine lastništva od America qm. Vidotta in četrtino od Biachina, sina pokojnega Ossalca iz Momjana. Nato je trdnjavo obnovil in razširil, da bi ustvaril oporišče za nadzor svojih posestev v Istri.
Po napadu Benečanov leta 1291 in Genovčanov leta 1354 je utrdba izgubila svojo pomembno politično in vojno vlogo, zato je prehajala iz rok v roke različnih lastnikov. Po letu 1420 jo je Benečanska republika predala Grožnjanu.
Alessandro Soranza je leta 1545 kupil trdnjavo s fevdom za 1627 cekinov z obveznostjo izplačevanja dela prihodka za vzdrževanje cerkev sv. Jurija in sv. Mihovila. Zadnja lastnika sta bila Bartolomeo in Bertuccio Manzini iz Buj, ki sta imela trdnjavo v lasti do polovice 19. stoletja.