Stara Savudrija: po sledeh antičnega pristanišča

Največje in najpomembnejše antično pristanišče na hrvaškem Jadranu je bilo v Savudriji, na skrajnem severozahodu Istre. To je bilo dovolj globoko za vse velike ladje, zaradi svojega položaja pa je predstavljalo zadnje sigurno zavetje na plovni poti proti Ogleju, nekdanji rimski vojaški koloniji.

V rimskem obdobju sta pristanišče varovala dva simetrično zgrajena lukobrana na zahodnem delu uvale. Severni valobran je obnovljen leta 1996, ostanki južnega pa so vidni pod morjem.

V savudrijski uvali danes stoji več stanovanjskih stavb v vrsti. Tu je tudi župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista (10.–11. st.), ki je bila obnovljena leta 1826, posebej zanimiv urbani element pa je monumentalen mestni vodnjak iz prve polovice 20. st., ki stoji na vhodu v naselje.

Legenda pravi, da je Savudrija dobila ime po sinu nemškega cesarja Friderika I. Barbarosse, ki se je leta 1177 v času pomorske bitke proti združeni floti papeža Aleksandra III. pri Savudriji poskušal skriti v neko cisterno. Iz italijanskega izraza salvo re, kar v prevodu pomeni rešeni kralj, je nastal toponim Salvore – Savudrija.

Nedaleč od pristanišča Savudrija leži Stancija grande oziroma Villa Cesare, pravi dragulj istrske podeželske arhitekture 19. stoletja. Stancija, ki je bila zgrajena za piranskega plemiča Angela Fabrisa zaradi zagona vzreje sviloprejk, je bila po letu 1877 obnovljena in dograjena za drugega lastnika, tržaškega industrialca Carla Cesareja. Danes zajema visoko palačo s stolpom ter gospodarske objekte, ki pa so večinoma v propadajočem stanju. Kompleks podeželske palače je v Registru kulturnih dobrin Republike Hrvaške vpisan na seznam zaščitenih kulturnih dobrin.