Galerija Aleksandra Rukavine

V popolnem hladu zaledja Brtonigle, v idili zelenega okolja, je umeščena galerija akademskega kiparja in slikarja Aleksandra Rukavine (1934—1985). Zelo dobro se ujema in prilagaja blagemu padcu terena, spremljajoč konfiguracijo tal. Spominska galerija predstavlja pregled dela tega Zagrebčana, ki je bil na poseben način povezan z istrskimi kraji in ljudmi.

Galerija je bila osnovana nekoliko let po njegovi smrti in v svoji stalni postavitvi predstavlja presek bogatega kiparskega dela.

Zeleni park, ki obkroža galerijo, oddaja posebno vzdušje, ki vsakodnevno znova in znova očara prebivalce tega slikovitega mesteca, vam pa lahko ponudi odlično priložnost za družinski piknik na svežem zraku.

Okostje galerijske postavitve je 37 skulptur, ki jih hranijo v ateljeju.

Zbirka Galerije je obogatena tudi z deli umetnikovih kolegov: bronastim doprsnim kipom Aleksandra Rukavine, ki ga je izdelal akademski slikar Tonči Orlić leta 1989 in ki se nahaja na vhodu ter portretom matere kiparja, ki ga je narisala akademska slikarka Alma Orlić leta 1987.

Prostorna organizacija Galerije in postavitev je koncipirana na podlagi skulptur, ki so predstavljene skozi karakteristična časovne in ustvarjalne faze v delu umetnika. Galerija je zamišljena kot krožni razstavni prostor, ki obsega štiri med seboj povezane prostore in manjšo shrambo.

Čeprav je namen Galerije predvsem spominski, občasno tu organizirajo tudi razstave drugih likovnih umetnikov ter glasbene in literarne predstave tako v objektu kot na odprtem.

*Obisk je možen ob predhodni najavi v turistični pisarni, mogoči pa so tudi organizirani obiski skupin. Vstop je brezplačen.

Rukavina je sodeloval z mojstrsko delavnico Vanje Radauša, enega največjih hrvaških kiparjev 20. stoletja. Pripadal je mlademu umetniškemu naraščaju – upornikom, ki so s skupno razstavo v zagrebški Moderni galeriji leta 1960 najavili nove trende v umetnosti takratne Jugoslavije. Preizkušal se je pri uporabi različnih materialov in motivov, v središču njegovega zanimanja pa je bila v glavnem ljudska podoba. Izkoriščal je kontrast med obdelano in surovo površino materiala, najpogosteje kamna in lesa.