Katedrala v Poreču spada med najpomembnejše
kulturne in zgodovinske spomenike na
Hrvaškem, njen pomen svetovnih razsežnosti pa je prepoznal tudi UNESCO, zato jo je leta 1997 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.
Sklop katedrale stoji na severni strani poreškega polotoka in ne zajema le cerkve, ampak tudi duhovniški dvorec, krstilnico, vrednejše arheološke ostanke starih cerkev in mozaikov, slikarske tehnike iz 3. stoletja.
Katedrala s tremi ladjami in veličastnih dimenzij je grajena na temeljih zgodnjekrščanskih cerkev iz 4. in 5. stoletja, o čemer pričajo znameniti talni mozaiki. Gradnjo je v 6. stoletju naročil poreški škof Evfrazij, po katerem se bazilika tudi imenuje.
O samem škofu Evfraziju zgodovinski viri ne govorijo veliko. Znano je, da je bil po poreklu iz Trakije, poreški škof pa je postal potem, ko je bizantinski cesar Justinijan osvojil
Istro. Evfrazij je baziliko posvetil vnebovzetju blažene device Marije in mestnemu zaščitniku sv. Mavru, njen svod je dal okrasiti z enim najlepše ohranjenih zgodnjebizantinskih mozaikov v Sredozemlju, ki prikazuje tudi njega samega z baziliko v roki.
Kompleks Evfrazijeve bazilike je zaradi svoje arhitektonske zapletenosti in postopnega nastajanja v različnih zgodovinskih obdobjih do danes ostal neizčrpen vir zgodovinskih spoznanj in izziv raziskovalcem ter umetnostnim zgodovinarjem iz različnih delov sveta.