Tekom svoje burne preteklosti so Hrvaška in njeni deli pripadali nizu držav in cesarstev, ki so narekovali evropsko zgodovino – Madžarski, Avstriji, Osmanskemu cesarstvu, Benečanski Republiki, Italiji, Jugoslaviji in mnogim drugim. Še pred vsemi temi so neizbrisno sled pustili stari Rimljani in slovanska plemena, ki so se na tla danšnje Hrvaške priselila v 7. stoletju.
Hrvaška v kameni in železni dobi
Ostanki življenja ljudi na ozemlju današnje Hrvaške segajo v starejšo kameno dobo. V evropskem pogledu je pomembno najdbišče neandertalca v jami Hušnjakov brijeg pri Krapini, ki je v znanstveni literaturi po njej tudi poimenovan – Homo krapiniensis. Ob reki Savi, Dravi in Donavi so najdeni ostanki kultur iz mlajše kamene dobe, neolitika, medtem ko je za bakreno dobo tipična znana "vučedolska kultura", ki se je razvila ob Donavi nedaleč od mesta Vukovar. Iz tega obdobja so ohranjeni ostanki lepe keramike, od katerih je najbolj znana Vučedolska golobica.
Iz železne dobe izvirajo ostanki ilirskih plemen Liburnov, Japodov in Delmatov, najdeni vse od Istre do Dalmacije in Hercegovine. V 4. stoletju pred Kristusom so svoje sledi na hrvaških tleh pustili tudi Kelti. Istočasno so na jadranskih otokih in ustjih rek svoj pečat pustili stari Grki – imeli so svoje kolonije na otokoma Vis (Issa) in Hvar (Pharos), v današnjem mestu Trogir (Tragurion) in drugod.
V rimski dobi
Dve stoletji za Grki so na vzhodno obalo Jadranskega morja prišli tudi Rimljani, ki hrvaško ozemlje osvojijo šele na začetku prvega stoletja nove dobe. Ustanovili so provinci Dalmacija in Panonija, Istro pa pripojili italski oblasti (Venetia et Histria). V rimski dobi se pospešeno razvijata trgovina in promet, gradijo se ceste in pristanišča, vznikajo številna mesta kot npr. Pole (Pulj), Parentiuma (Poreč), Jadere (Zadar), Scardone (Skradin) in Narone na ustju reke Neretve. V kontinentalnem delu današnje Hrvaške nastanejo Siscia (Sisak), Cibalae (Vinkovci), Sirmium (Mitrovica), Mursa (Osijek) in številna druga mesta, ki še danes obstajajo vzdolž nekdanjih rimskih cest in plovnih poti.
Prihod Hrvatov
V stoletjih po propadu Zahodnega Rimskega Cesarstva leta 476, se prične številčnejše doseljevanje novih prebivalcev v rimske province. Na tla današnje Hrvaške v večini prihajajo Hrvati, slovansko vojno pleme povezano z Avari. Sistematično so osvajali in naseljevali območje bivšega rimskega Ilirika, najprej Panonijo, zatem pa še Dalmacijo. Leta 582 so osvojili cvetoče mesto Sirmij, leta 614 Salono in Epidaurum (Cavtat).
Ob prihodu na to območje se Hrvati postopno mešajo s staroselci in prevzemajo krščanstvo. Kmalu ustanovijo lastno državo, ki je obstajala skoraj petsto let. To je bil čas vladavine hrvaških knezov in kraljev, močno zaznamovano z nizom vojn s Franki, Benečani, Arabci, Madžari, Bolgari in Bizantinci.
Prvi hrvaški vladarji
Prvi znani hrvaški vladar je bil knez Branimir, konec 9. stoletja, prvi hrvaški kralj Tomislav, okronan leta 925 pa je kraljeval do leta 928. Kralj Tomislav iz dinastije Trpimirović je ustvaril srednjeveško hrvaško kraljestvo, ki je svoj vrhunec doživelo za čas kralja Petra Krešimira IV., med leti 1058 in 1074. Takrat so se dalmatinska mesta obvezala kralju, da mu pripada tretjina pristaniških prihodkov, davek za mir in pomoč ladjevja v času vojne. Vsi tovrstni prihodki so krepili kraljestvo.
Habsburška monarhija in Beneška republika
Hrvaško–Ogrsko kraljestvo je trajalo do leta 1526 oz. do Mohaške bitke s Turki. To zgodovinsko obdobje so obeležile notranje vojne med hrvaškim in ogrskim plemstvom za položaj in oblast, pa tudi stalni spopadi s Turki. Ko so turki Osmani začeli osvajati Evropo, se je Hrvaška znašla na meji s Turškim cesarstvom ter v 16. stoletju postala zaščitnica krščanstva v Evropi. Klub stalnim borbam je Hrvaška izgubljala vse več svojega ozemlja.
Bitka na Mohačkem polju leta 1526 je naznanila vrhunec bojev med Hrvati in Madžari na eni strani ter Turkov na drugi. Turške moči so zmagale, kar je pomenilo konec moči ogrskega kraljestva, ni pa jim uspelo pokoriti Hrvatov in Madžarov. Obe državi vstopita v zvezo Habsburške Monarhije, primorski del Hrvaške pa pripade Beneški Republiki.
Vojne s Turki se nadaljujejo in od zmage pri Sisku leta 1593 dalje, hrvaški narod kljub temu, da je en del ozemlja za vedno izgubljen, ponovno začne vračati svoje ozemlje. V 18. stoletju je Osmansko Cesarstvo za vedno pregnano iz Madžarske in Hrvaške, centrali nadzor pa ponovno prevzame Habsburška Monarhija, poznana tudi kot Avstrijsko Cesarstvo.
Oblast dunajskega dvora
Glede na to, da je dunajski dvor izvajal centralizacijo in ponemčevanje, Hrvati nadaljujejo boj za svoj državnopravni položaj. Poleg vsega tega je bila Dalmacija med stoletno upravo benečanov pod italijanskim vplivom. S propadom Beneške Republike konec 18. stoletja Primorje in Dalmacija prideta pod oblast dunajskega dvora.
Hrvaški preporod
Centralistične težnje Avstrijskega Cesarstva so prinesle krepitev nesoglasij in bojev proti ponemčevanju, pomadžarjevanju in poitalijanjevanju, ki je bilo na vrhuncu v prvi polovici 19. stoletja. To obdobje se imenuje Hrvaški narodni preporod. Med največjimi uspehi tega obdobja je ponovna uvedba hrvaščine za uradni jezik. To je tudi obdobje močnega razcveta hrvaške kulture in književnosti.
Kraljevina Jugoslavija in samostojna država
Hrvaška je bila del Avstro–Ogrske vse do konca prve svetovne vojne, leta 1918, ko je monarhija razpadla, Hrvaška pa postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Po drugi svetovni vojni Hrvaška postane del Jugoslavije, kot ena od šestih republik, po razpadu Jugoslavije v začetku 1990. let pa nadaljuje svoj obstoj kot samostojna država.